Začetek novega leta je našo župnjo zaznamoval s svežimi grobovi. Najprej smo se 3. januarja, 2017 poslovili od Antona Babnika, ki je s celotno svojo družino dolga desetletja dajal pomemben utrip naši župniji. Pri vseh slovesnostih in praznovanjih so skrbeli za kuhinjo in pijačo, oblečeni v slovenske narodne noše so pa ob praznikih še posebej pokazali svojo narodno zavest in ljubezen do naše slovenske cerkve sv. Cirila. V spominu nam bodo ostale “Babnikove butarice”, ki so prinašale tudi dodatne beliče v cerkveno blagajno, nepozabne so bile “piknik” maše na njihovi domačiji, kjer se je mladina lahko kopala in vozila s čolni, starejši so pa modrovali in politizirali. Naša cerkev bo ostala za vedno dolžnica gospodu Antonu za vse kovinske ornamente na oltarju, svečnike in ambon. Poseben izraz ljubezni pa sta dve kroni na podobi Brezjanske Marije, ki jo je naslikal Jože Vodlan. Anton je bil devici Mariji še posebej privržen. Njegova hči Frances Babnik Cekuta pravi, da je oče izgubil mater zelo zgodaj v otroštvu. Na pogreb ni mogel, ker je bil bolan, ampak je opazoval pogrebni sprevod, ko je ta šel mimo njegove hiše. Takrat je videl pobodo blagoslovljene device Marije, ki so jo nesli med sprevodom. Verjel je, da ga bo Devica Marija varovala in ga res je, na veliko različnih načinov.
Na pokopališču Cypress Hill v Queensu pa smo se 28. januarja poslovili od 84-letne “Mame” Helene Klezin, ki je bila neizčrpen vir informacij o fari in faranih. Še posebej se je zanimala za bolnike, ki jih je obiskovala in klicala po telefonu ter skrbela, da so zanje vedeli tudi drugi farani. Domžalčanka Helena Cerar je prišla v ZDA leta 1949 in sicer iz begunskega taborišča v Avstriji, kamor se je po drugi svetovni vojni zatekla njena družina. V New Yorku je spoznala Karla Klezina s katerim sta imela šest otrok. Poročila sta se v cerkvi Sv. Cirila, ki sta jo skozi leta prizadevno pomagala krasiti, čistiti in urejati. Mama Helena je bila zelo aktivna v misijonskem krožku, v cerkev pa je za nedeljska srečanja po maši rada prinašala sveže žemljice oziroma “kajzerce”. Prihajala je tudi v jeseni svojega življenja, čeprav je bila na invalidskem vozičku, vendar pa je lahko za pomoč po stopnicah vedno računala na prisotne farane.
Na pokopališču Cypress Hill v Queensu pa smo se 28. januarja poslovili od 84-letne “Mame” Helene Klezin, ki je bila neizčrpen vir informacij o fari in faranih. Še posebej se je zanimala za bolnike, ki jih je obiskovala in klicala po telefonu ter skrbela, da so zanje vedeli tudi drugi farani. Domžalčanka Helena Cerar je prišla v ZDA leta 1949 in sicer iz begunskega taborišča v Avstriji, kamor se je po drugi svetovni vojni zatekla njena družina. V New Yorku je spoznala Karla Klezina s katerim sta imela šest otrok. Poročila sta se v cerkvi Sv. Cirila, ki sta jo skozi leta prizadevno pomagala krasiti, čistiti in urejati. Mama Helena je bila zelo aktivna v misijonskem krožku, v cerkev pa je za nedeljska srečanja po maši rada prinašala sveže žemljice oziroma “kajzerce”. Prihajala je tudi v jeseni svojega življenja, čeprav je bila na invalidskem vozičku, vendar pa je lahko za pomoč po stopnicah vedno računala na prisotne farane.
RSS Feed
