18. decembra lani je v Ljubljani umrl Dr Janez Arnež. Dolgo let je živel v New Yorku. Bil je član slovenske skupnosti kjer je bil vključen in aktiven pri njenem življenju. Bil je popularen med mladimi zaradi njegove razgledanosti in zanimanj, ki je mladino navduševala. O Slovencih v New Yorku je spisal tudi knjigo. Bil je prvi, ki se je lotil te tematike.
Poučeval je ekonomijo na St Joseph College v Brooklynu. Njegova živjenska pot pa je bila zelo pestra. Po vojni se je kot begunec znašel v Belgiji, kjer se je preživljal tudi kot rudar in gradbeni delavec. Vendar njega kot tudi druge slovenske študente je gnala želja po dopolnitvi formalne izobrazbe. Druga svetovna vojna je prekinila marsikateremu študentu pot do izobrazbe. Kljub težavam se je Dr. Arnež vpisal na katoliško univerzo v Leuvanu v Belgiji, kjer je diplomiral iz političnih ved. Univerzo so vodili Jezuiti. Nato je emigriral v Združene Drzave Amerike. Nadaljeval je s študijem na Univerzi Yale v državi Connecticut. kjer je tudi magistriral. Doktorat pa je pridobil na univerzi Lavale v kanadskem Quebecu. Predno je začel s poučevanjem na St. Joseph’s College se je zaposlil za tri leta v Washingtonski ustanovi “Library of Congress” Ugotovil je, da kljub mogočnosti te ustanove knjig in drugih publikacij o Slovencih in Slovenstvu v angleščini skoraj ni bilo.
Odločil se je, da s prijatelji g. Erikom Kovačičem in g. Tinetom Leskovskom ustanovijo institut in založnistvo “Studia Slovenica” z namenom, da predstavijo Slovenstvo in njeno zgodovino v angleščini in to na znanstven način. Zato je “Studia Slovenica” objavljala dela o Slovenstvu tudi neslovenskih avtorjev.
Dr Arnež je bil vnet zagovornik dela na znanstven način. To so predvsem knjižne reference. Sporočila knjig so morala biti podprta z dokazi. Vsako zavajanje, špekulantstvo, površnost in neresnice niso bile sprejete za objavo. Od tod je izvirala njegova strast do zbiranja vseh mogočih člankov in publikacij objavlenih v zdomstvu in zamejstvu in to takih, ki so bila boleča takratnemu političnemu vodstvu v Sloveniji. Prišlo je tudi do absurdnih situacij, ko je Dr. Arnež pobiral iz smeti knjige, ki so jih nekateri Slovenci metali v smeti kot navlako. Tako pa je Dr Arnež zbral za več kot dva ladijska zabojnika knjig in tiskanega materiala iz ZDA, Kanade in Argentine in ju poslal v Slovenijo. Pri pošiljki prvega zabojnika se je zadeva skoraj ponesrečila, ker se je takrat ravno začela vojna za slovensko državo. Zabojnik je skoraj obtičal v italijanski Gorici. Vendar gre tu pohvala in hvaležnost za razumevanje takratnemu notranjemu ministru Igorju Bavčarju, ki je dovolil čezmejni uvoz tega zabojnika v Slovenijo.
Končno je ta zaklad prisel do Škofovih Zavodov v Šentvidu. Tam je Dr Arnež dobil prostor za knjižnico in je takoj začel z urejanjem vsega zbranega. V Škofovih Zavodih je tudi živel v majhnem stanovanju. Za “Studio Slovenico” se je začela zanimati tudi Ljubljanska Univerza. Ta je poslala k “Studii Slovenici” poklicno knjižničarko, ki je spravila v red vse in uredila ves tiskani material po mednarodnih, evropskih pravilih in standardih modernega knjžničarstva.
Dr Arnež ni bil politik, čeprav se je s politiki Slovenske Ljudske Stranke v zdomstvu dobro poznal. O Slovenski Ljudski Stranki (Krščanski Demokraciji – po Dr Ludviku Pušu) je spisal več knjig. Slovenski Politiki Ljudske Stranke so videli prihodnost Slovencev v Kraljevini Jugoslaviji. Dr Arnež pa se je navduševal za neodvisno slovensko državo.
Bil je Dr Arnež oče petim otrokom. Od teh je nam bolj znan sin Dr.Janez Arnež ml. Doktoriral je iz biofizike na Univerzi Yale. Več let je poučeval v ZDA dokler se ni odločil, da postane duhovnik. S svojo poprejšnjo visoko izobrazbo in po končani teologiji v Ljubljani je Dr. Arnež ml. postal kancler Koprske škofije in kot tak stoji ob strani koprskemu škofu Dr Juriju Bizjaku.
Napisal Sergej Delak.
Poučeval je ekonomijo na St Joseph College v Brooklynu. Njegova živjenska pot pa je bila zelo pestra. Po vojni se je kot begunec znašel v Belgiji, kjer se je preživljal tudi kot rudar in gradbeni delavec. Vendar njega kot tudi druge slovenske študente je gnala želja po dopolnitvi formalne izobrazbe. Druga svetovna vojna je prekinila marsikateremu študentu pot do izobrazbe. Kljub težavam se je Dr. Arnež vpisal na katoliško univerzo v Leuvanu v Belgiji, kjer je diplomiral iz političnih ved. Univerzo so vodili Jezuiti. Nato je emigriral v Združene Drzave Amerike. Nadaljeval je s študijem na Univerzi Yale v državi Connecticut. kjer je tudi magistriral. Doktorat pa je pridobil na univerzi Lavale v kanadskem Quebecu. Predno je začel s poučevanjem na St. Joseph’s College se je zaposlil za tri leta v Washingtonski ustanovi “Library of Congress” Ugotovil je, da kljub mogočnosti te ustanove knjig in drugih publikacij o Slovencih in Slovenstvu v angleščini skoraj ni bilo.
Odločil se je, da s prijatelji g. Erikom Kovačičem in g. Tinetom Leskovskom ustanovijo institut in založnistvo “Studia Slovenica” z namenom, da predstavijo Slovenstvo in njeno zgodovino v angleščini in to na znanstven način. Zato je “Studia Slovenica” objavljala dela o Slovenstvu tudi neslovenskih avtorjev.
Dr Arnež je bil vnet zagovornik dela na znanstven način. To so predvsem knjižne reference. Sporočila knjig so morala biti podprta z dokazi. Vsako zavajanje, špekulantstvo, površnost in neresnice niso bile sprejete za objavo. Od tod je izvirala njegova strast do zbiranja vseh mogočih člankov in publikacij objavlenih v zdomstvu in zamejstvu in to takih, ki so bila boleča takratnemu političnemu vodstvu v Sloveniji. Prišlo je tudi do absurdnih situacij, ko je Dr. Arnež pobiral iz smeti knjige, ki so jih nekateri Slovenci metali v smeti kot navlako. Tako pa je Dr Arnež zbral za več kot dva ladijska zabojnika knjig in tiskanega materiala iz ZDA, Kanade in Argentine in ju poslal v Slovenijo. Pri pošiljki prvega zabojnika se je zadeva skoraj ponesrečila, ker se je takrat ravno začela vojna za slovensko državo. Zabojnik je skoraj obtičal v italijanski Gorici. Vendar gre tu pohvala in hvaležnost za razumevanje takratnemu notranjemu ministru Igorju Bavčarju, ki je dovolil čezmejni uvoz tega zabojnika v Slovenijo.
Končno je ta zaklad prisel do Škofovih Zavodov v Šentvidu. Tam je Dr Arnež dobil prostor za knjižnico in je takoj začel z urejanjem vsega zbranega. V Škofovih Zavodih je tudi živel v majhnem stanovanju. Za “Studio Slovenico” se je začela zanimati tudi Ljubljanska Univerza. Ta je poslala k “Studii Slovenici” poklicno knjižničarko, ki je spravila v red vse in uredila ves tiskani material po mednarodnih, evropskih pravilih in standardih modernega knjžničarstva.
Dr Arnež ni bil politik, čeprav se je s politiki Slovenske Ljudske Stranke v zdomstvu dobro poznal. O Slovenski Ljudski Stranki (Krščanski Demokraciji – po Dr Ludviku Pušu) je spisal več knjig. Slovenski Politiki Ljudske Stranke so videli prihodnost Slovencev v Kraljevini Jugoslaviji. Dr Arnež pa se je navduševal za neodvisno slovensko državo.
Bil je Dr Arnež oče petim otrokom. Od teh je nam bolj znan sin Dr.Janez Arnež ml. Doktoriral je iz biofizike na Univerzi Yale. Več let je poučeval v ZDA dokler se ni odločil, da postane duhovnik. S svojo poprejšnjo visoko izobrazbo in po končani teologiji v Ljubljani je Dr. Arnež ml. postal kancler Koprske škofije in kot tak stoji ob strani koprskemu škofu Dr Juriju Bizjaku.
Napisal Sergej Delak.
RSS Feed
